Veterani

Rudi Rustja

Rudi RustjaRudi Rustja je rojen 8.10.1924 v Malih Žabljah. Je najstarejši član društva. Ves čas je bil član poveljstva gasilske zveze Slovenije, član predsedstva gasilske zveze Slovenije (član v raznih komisijah) in član plenuma gasilske zveze Jugoslavije. V društvu v Novi Gorici je bil od leta 1965 do 1976 vodja tečajev za gasilske častnike, podčastnike in strojnike ter druge specializacije, imeli so tečaje tudi za članice. Gorica je bila takrat znana kot vzgojni center za celo Primorsko, razen obale. Z gasilstvom so začeli iz nič, ker ni bilo kadra. Bili so v starem domu v Solkanu, imeli so le eno vozilo. Pravi, da mu je gasilstvo še vedno pri srcu a za prihodnost nima perspektive saj pravi, da je…»Star tisti, ki ima več veselja nad preteklostjo kot pa nad prihodnostjo.«

Za zasluge v gasilstvu je leta 1976 prejel najvišje gasilsko priznanje – kipec Matevža Haceta.

 

Ivan Jakin

Ivan JakinIvan Jakin je eden izmed šestnajstih, ki so se na začetku zbrali in začeli govoriti o tem, da bi ustanovili gasilsko društvo. Sprva so imeli sestanke na občini, kjer so se tudi zbirali. »V začetku v Gorici niso sprejeli gasilstva«, pravi Jakin, vendar so kljub temu vztrajali pri nalogi, ki so si jo zadali. Zbirali so avstro-ogrske sekirice iz prve svetovne vojne, da so jih preuredili v gasilske sekire. Začeli so tudi z vajami čeprav takrat še ni bilo nobenega šolanja. Leta 1958 so dobili prve cevi, prvo motorko in nekaj oblek. Leta 1962 je odšel v šolo za prostovoljnega gasilca v Medvode, leta 1978 pa v šolo za poklicnega gasilca. Bil je prvi zaposleni poklicni gasilec od 1. januarja 1957. V društvu je že vsa leta v upravnem odboru, do upokojitve pa je imel funkcijo namestnika poveljnika. Bil je tudi šef strojnega parka, član upravnega odbora okrajne gasilske zveze Koper. V gasilskem domu so sami predelovali stara vozila, ki so jih dobili od Elektro Gorica. Že v Solkanu so polnili gasilne aparate ter delali popravila za celoten okrajni avto park. Svoje prvo vozilo so naredili sami.

Ko se je društvo preselilo v Novo Gorico so nadaljevali z delom v večji delavnici. Tedensko se je menjalo motorje v vozilih drugih društev. Takrat se ni pohajalo ampak se je veliko delalo. Ker ni bilo denarja, so izdelovali požarne metle iz starih cevi. »Danes je drugače, so obleke, je vse.«

Tudi sedaj po 60-ih letih je še vedno član upravnega odbora ter pravi, da… »društvu sedaj ne manjka nič in naj gre naprej tako kot je«.