Zgodovina

ZgodovinaSolkanci so se že pred priključitvijo k Jugoslaviji pripravljali na življenje v novi domovini. V zvezi s tem je bil spomladi leta 1947 v tedanji Marušičevi gostilni na današnjem Srebrničevem trgu v Solkanu sestanek več vplivnih Solkancev in predstavnikov raznih organizacij. Ko so razpravljali o organizaciji družbenopolitičnega in kulturnega življenja v kraju, so Venceslav Gomišček, Vida Marušič in Marija Gabrijelčič predlagali, naj bi ustanovili tudi prostovoljno gasilsko društvo. Predlog je bil deležen splošnega odobravanja in podporo. Vsi so se namreč zavedali, da je potrebno poskrbeti tudi za organizirano zaščito ljudi in njihovega premoženja pred ognjem in drugimi naravnimi nesrečami, kajti Gorica s svojimi poklicnimi gasilci bo ostala na oni strani bodoče državne meje.

Jasno je bilo tudi, da bo po priključitvi zraslo novo mesto, nova podjetja, nove ustanove. In vse to bo potrebovalo organizirano zaščito pred morebitnim požarom.

Prve korake na poti do ustanovitve društva je napravil ključavničar Venceslav Gomišček. Na stenčas, ki je visel na njegovi hiši(danes ulica IX. korpusa 88), je nalepil obvestilo, da se ustanavlja v kraju prostovoljno gasilsko društvo z vabilom, naj se prijavijo tisti, ki se čutijo sposobne in voljne delati v takem društvu. Odziv ni bil ravno množičen. Vendar se je prijavilo prvih sedem bodočih članov.

Nadaljna prizadevanja za ustanovitev društva so potisnili v ozadje številni dogodki, ki so sledili drug za drugim pred priključitvijo in po njej, tako da je prišlo do ustanovitve društva šele 27. avgusta 1948. Tistega dne je bil v upravni stavbi Mestnega ljudskega odbora Solkan ustanovni občni zbor, ki je sprejel društvena pravila in prve naloge za utrditev in razvoj mladega društva. Za prvega predsednika je zbor izvolil Alojza Srebrniča-Džidžija, za prvega poveljnika pa Ivana Zavrtanika-Nuteta.

Ne bo več poudariti, da je bilo to prvo prostovoljno gasilsko društvo na območju celotnega tedanjega goriškega okraja, ki je obsegal današnjo novogoriško in ajdovsko občino, ustanovljeno po priključitvi Primorske k Jugoslaviji. Da ne bo pomote, je treba povedati, da so nekatera društva (Kanal, Anhovo, čepovan, Selo, Ajdovščina, Vipava, Podnanos in Kurilnica Nova Gorica) obstajala še pred vojno in so po njej le obnovila svoje delovanje.

Društveni požarni rajon je bil dokaj obsežen. Zajemal je območje Mestnega ljudskega odbora Solkan in krajevnih ljudskih odborov Kromberk, Ajševica, Trnovo, Ozeljan in šempeter. Ko pa je bilo v letu 1949 ustanovljeno gasilsko društvo tudi v šempetru, je le-to prevzelo skrb za požarno varnost šempetra in širše okolice.

Zaradi obsežnosti svojega požarnega rajona se je društvo odločilo razširiti svojo organizacijsko mrežo na podeželje. Načrtovali so ustanovitev pomožnih destin. Taka desetina je bila ustanovljena 21. oktobra 1956 na Trnovem. Vendar se ni obnesla. Zavoljo slabe podpore, ki jo je bila deležna v tamkajšnjem mizarskem podjetju in pri krajevnih dejavnikih, so gasilci izgubljali voljo. Zato je društvo to desetino leta 1964 zaradi nedelavnosti ukinilo.

Ob ustanovitvi je štelo Prostovoljno gasilsko društvo Solkan 32 članov. Med njegove ustanovitelje so se zapisali: Alojz Srebrnič-DžiDži, Ivan Zavrtanik-Nute, Nande Rolih, Jakob Zavrtanik, Anton Abramič, Viktor Volk, Marjan Zavrtanik, Franc Golob, Alojz Abramič, Venceslav Gomišček, Stanko Zavrtanik, Olga Modic, Ludvik Gabrijelčič, Vladimir Kokole in Anton Novak.

Tako je društvo stopilo na pot svojega razvoja. Ta je bila največkrat strma in težka. Temu se ne gre čuditi, saj je začelo iz nič. Ob ustanovitvi razen dobre volje ni bilo ničesar; ne prostorov ,ne orodja, ne opreme, ne strokovnih kadrov in tudi ne izkušenj.